• :
  • |

Reportaža: ELECTRIC LOVE FESTIVAL 2016

Ljubljana, 16.07.2016
Avtor: Žan Ivančič
Foto: Klemen Štular, Kevin Verkruijssen, Heimo Splinder, Rita Barros Seixas

Electric Love Festival je festival, ki se nahaja tik pred avstrijsko-nemško mejo, natančneje ob lepo urejenem in dobro razvitem Salzburgu. Ta festival je letos potekal četrtič zapored in tako kot vsako leto je tudi tokrat na štirih različnih odrih, kolikor jih namreč ELF vsebuje nastopalo kopico svetovno znanih glasbenih imen. Naj za začetek še na kratko predstavim vse štiri odre, ki se nahajajo na samem festivalu. Dejstvo je, da se moram najprej dotakniti glavnega odra (“main stage”), na katerem po večini nastopajo svetovno znani EDM DJ-ji. Naslednji je Q-dance stage, ki je namenjen Hardstylu, sledi mu Club Circus, v katerem se po večini predvaja techno ter Drum&Bass in nazadnje še Heineken Starclub, kjer je predvajana mešana glasba. V nadaljevanju pa vam bom predstavil, kako sem letošnji festival doživel sam.

13641069_903280636466555_5745639123941099991_o

No, pa naj se podrobneje lotim samega potovanja, ki sem ga doživel. Bila je sreda, 6.7.2016, ko smo okoli enajstih, skupaj s prijatelji odpotovali proti severu. Štartali smo v zgornjem Posočju, natančneje v Kobaridu. Že kaj kmalu je sledil prvi postanek, saj se nam je v nedolgo oddaljenem Bovcu pridružil še en prijatelj. Za tem, smo se vsi skupaj veseli in polni pričakovanj odpravili proti Salzburgringu. Skupaj s postanki smo do Salzburgringa, kjer se festival namreč nahaja, potrebovali približno štiri ure in pol. No, že ko smo prispeli na prizorišče severnega kampa je tam mrgolelo ljudi. Po tem, ko smo kombi parkirali na ustrezno mesto, smo z njega pobrali le najnujnejše stvari, to so bili šotori in baldahin. S šotori na ramenih sem se skupaj s šestimi prijatelji postavil v veliko vrsto, ki se je nahajala pred vhodom v severni kamp. Navkljub temu, da je bilo pred samim vhodom zares ogromno ljudi, pa smo si vstop v kamp zagotovili že po slabih 30 minutah. Pred vhodom v kamp je mogoče videti zares veliko različnih ljudi. Nekateri ob sebi držijo le šotor in nekaj oblek, medtem ko drugi skupaj z osnovno opremo za kampiranje s seboj vlečejo tudi vozičke, ki so do vrha napolnjeni z alkoholnimi pijačami. Po tem, ko nam je prijazna gospodična preverila karte in nam podarila zapestnico, je moral še vsak posameznik posebej plačati 15€, ki so namenjeni “čistoči kampa”. Delavci ti sicer izdajo račun, ki ga kasneje lahko skupaj z polno vrečko smeti prineseš do odlagališča odpadkov in dobiš nazaj 10€. No, ko sem vstopili v kamp, pa se mi je odprl pogled na ogromen travnik, ki je bil že kar dobro zapolnjen. Po tem, ko smo se vsi »pricingali« v kamp, smo skupaj s prijatelji najprej postavili šotore in baldahin. Svoj “tabor” smo postavili na bolj osamljenem prostoru, in sicer tik pri ograji. A kaj kmalu smo dobili veliko sosedov. Zraven nas so bili Avstrijci in Švedi. Po tem, ko je naš tabor stal na nogah, smo morali sicer ponovno iti v kombi in do kampa prinesti še vse obleke, hrano in pijačo. Medtem je sicer na prizorišču potekal warmup party, a smo ga izpustili, saj smo bili od same poti kar pošteno izmučeni. Okoli polnoči smo se odpravili naravnost spat.

13613644_899970736797545_1674365489670219375_o

Sledil je nov dan, ki je bil tako kot prejšen, pošteno sončen. Po zajtrku, ki smo ga imeli kar pred šotori, smo se skupaj s prijatelji odpravili na ogled Salzburga. Do samega mesta smo se peljali z avtobusom, ki je krožil vsake pol ure od glavne železniške postaje v Salzburgu pa vse do severnega kampa. V samem mestu, sem bil sicer sam že nekoliko “domač”, saj sem si ga ogledal že lansko leto. Prijatelji so me poimenovali kar “vodič”, kajti peljal sem jih do najbolj zanimivih točk Salzburga. Po ogledu mesta in kosilu, ki smo si ga privoščili v Salzburgu pa smo se odpravili proti kampu, saj se je že bliskovito bližala četrta ura. Ob tej uri se je namreč odprl glavni oder. To je bil edini oder, ki je na dan četrtka obratoval. Zaradi velike množice ljudi, smo v kamp prispeli nekaj minut čez peto uro in se nato skupaj odločili, da prvega in drugega DJ-ja preskočimo. To sta bila Alan Walker in Sam Feldt. Končno je prišel tisti čas, ko smo vsi veseli odhiteli pred glavni oder. Bila je 18. ura, ko je pred mešalko stopil Rene Rodrigez. Domačin iz Salzburga je s svojim setom povsem obnorel tako nas, kot tudi ostalo množico. Kaj kmalu po vstopu pred glavni oder, smo se sicer srečali s Slovenci, ki so za razliko od nas bivali v južnem kampu. Za domačinom sta vajeti na glavnem odru v svoje roke prevzela Sick Individuals, DJ-ja, ki sta nedolgo nazaj nastopala tudi na Tuševem teku barv v Ljubljani. Po tem, ko sta Nizozemca naredila svoje, je na vrsto prišel Avstralec Will Sparks, katerega smo poslušali kakšne pol ure. S svojim electro house setom je poskrbel za odlično vzdušje, poudarjene pa je imel predvsem base, ki so se kar tresli od sile. Po približno tridesetih minutah smo se s prijatelji odločili, da gremo do kampa na večerjo in kozarček vina ali dva, saj je bil kasnejši spored zares pester. Izpustili smo Jauza in uradnega odprtja festivala, ki je potekal z uradnim zastopnikom ELF-ja Felicejem. Že kaj kmalu po uradnem odprtju pa je sledila poslastica večera. Vsi skupaj smo hiteli pred oder, saj sta na vrsto prišla ameriška DJ-ja imenovana “The Chainsmokers”. S svojim hitom “Don’t let me down” sta povsem obnorela vso množico. Tokrat pa so svoje naredili tudi laserji in ognjemet, ki sta še dodatno podžgala tisto “tapravo” vzdušje. Ura, ki sta jo imela Američana na voljo je minila kot bi mignil. Za tem je za nov val navdušenja poskrbel priljubljeni Afrojack. 28-letni Nizozemec je bil le še dodaten motiv pred vrhuncem večera, ko sta za mešalko stopila nekdanja člana Swedish House Mafie, Axwell & Ingrosso. Šveda sta že takoj na začetku na hitro preletela naslove skoraj vseh pesmi, ki sta jih kasneje vključila v svoj set. Tako kot vedno, sta tudi tokrat poskrbela za pravo navdušenje in prav tako kot lani je tudi letos kar pošteno “zažgal” komad “Sun is Shining”. Zares neverjeten občutek je, ko slišiš približno 70 tisoč ljudi pred glavnim odrom peti pesem, ki ti je pri srcu. Ura je za tem odbila dve zjutraj in dogajanje se je zaključilo. Vsi utrujeni smo se odpravili naravnost v kamp, pod tuš in spat.

13580436_1400483439965462_2015157454892479642_o

Tretji dan je bil prav tako sončen. Po zajtrku smo se skupaj s kolegi odpravili do kombija rešiti nastali problem, saj smo prvi dan pozabili ugasniti luči in nam je posledično spraznil akumulator. Po tem, ko smo skoraj 50 ljudi na parkingu vprašali, če ima kdo ‘kable’ za avto, so vedno vsi odgovorili z ne. S kolegom sva nato šla vprašat gasilce, ki so v kampu skrbeli za varnost, a tudi oni jih niso imeli, kar je sicer malce smešno – ampak vseeno nisva obupala. Na misel nama je prišlo, da bi lahko skočila do kmeta, ki se nahaja v bližini severnega kampa. Okoli 30. let star Avstrijec pa je z veseljem priskočil na pomoč. Vsi trije smo se “nabasali” na traktor in se odpeljali do našega kombija, kjer smo ga nato s skupnimi močmi le vžgali. Prav smešno je bilo, ko smo se po parkingu vozili z ogromnim traktorjem, ljudje so se nam umikali kot za šalo. Po uspešno odpravljenem problemu pa smo si vsi skupaj zagotovo zaslužili eno slovensko pivo. Vsi navdušeni smo se po »enem« pivu odpravili do šotora in za tem odhiteli na samo prizorišče. Na ta dan oziroma na dan petka pa so se na festivalu odprli tudi ostali odri. Ti so: Q-dance, Club Circus in Heineken StarClub. Kot velik oboževalec Hardstyla sem se s kolegi najprej odpravil pred Q-dance stage, in sicer malce pred 19. uro, ko je pred mešalko stal vsem dobro poznan Code Black. Še zadnji sončni žarki so sijali nad oder, ki je bil zares ogromen, tokrat v obliki opice. Za mikrofonom pa na Q-dance stageu ni bil nihče drug, kot znani MC Villain, ki je naredil vzdušje še boljše. Združeval je namreč publiko in delal super show. Po končanem setu Code Blacka je sledila selitev pred main stage, kjer je vrtel Dyro, ki je po mojem mnenju s svojim setom sicer kar nekoliko razočaral. No, takoj ko je slednji zaključil, pa je sledila poslastica na Q-dance stageu. Na vrsti je bil namreč meni najljubši Hardstyle DJ, imenovan Brennnan Heart. 34-letni Nizozemec me je s svojim setom povsem očaral. Vanj je vrstil tudi svojo pesem Imaginary, ki smo jo skupaj z vsemi ostalimi oboževalci karseda glasno zapeli. Svoje je tudi tokrat naredil MC Villain, ki je zares občudovanja vreden človek. Za češnjo na vrhu smetane pa so poskrbeli še laserji in opica oziroma oder, ki je kar gorel od sile. Takoj po koncu Brennana smo ponovno odhiteli pred main stage, kjer je bil na vrsti Headhunterz. Gologlavi Nizozemec je v svoj set vključil tudi harmonike, kar je sicer vse navdušilo. Predvajal je namreč avstrijsko narodno pesem in ob tem sredi seta povdaril, da se ni nič zmotil in da ni prišlo do nobenih težav( ;) ). Nato pa sta prišla na vrsto v zadnjem času vedno bolj priljubljena Kanadčana imenovana DVBBS. Slednja sta imela tako močno izpostavljene base, da smo se s prijatelji, ki smo bili nedaleč stran od odra kar tresli. Zanimivo pa je predvsem njuno obnašanje med nastopom, vedeta se namreč kot dva “metalca”. Za njima je bil na vrsti Nicky Romero, ki zame osebno ni kaj prida izstopal. No prav na koncu pa je za mešalko stopil še  Armin Van Buuren. Živa legenda, kot ga poimenujemo s prijatelji je tudi tokrat poskrbel za pravo vzdušje. Že takoj na začetku je presenetil s pesmijo Dominator. Z bolečinami v nogah smo še vedno polni energije skakali. Tako kot vsak dan, se je tudi tokrat dogajanje pred glavnim odrom zaključilo ob 2. zjutraj in tako kot dan poprej smo tudi tokrat po tušu odšli samo še spat.

13662031_903280826466536_273714272727360679_o

Sledil je še zadnji, četrti dan, ko je v kampu vladalo prav posebno vzdušje. Vsi so namreč komaj čakali da še zadnjič “zažurajo” skupaj s svetovno znanimi DJ-ji. Nekateri so sicer že odhajali domov, a nas to ni kaj prida zmotilo. Pri sebi smo si namreč mislili: “super, bo manj gužve”. Že poprej smo se odločili, da bomo proti domu krenili tik po zaključku festivala, saj takrat ni gužve in temperatura zraka je dokaj zmerna. Po tem, ko smo vse skupaj spakirali, pa smo se ob šestih popoldne vendarle odpravili pred glavni oder. Na sporedu je bil tokrat avstralski DJ Timmy Trumpet, ki je skupaj s svojo trobento poskrbel za pravo vzdušje. Za Timmyjem je na vrsto prišel Moti, katerega pa nismo prav dolgo spremljali in smo se raje preselili pred Q-dance oder, kjer sta vrtela švedska velemojstra melodičnega hardstyla pod imenom Wasted Penguinz. Odpeljala sta svoj magičen set s polno briljantnih melodij in močnih basov. Po njiju smo si skupaj prijatelji privoščili krajši počitek in se po eni urci vrnili pred glavni oder, kjer je vrtel Martin Solveig. Slednji se je sicer pred tisoče glavo množico kar nekoliko zameril, saj je med svojim setom spodbujal francosko reprezentanco na svetovnem prvenstvu, ki je dan kasneje igrala v finalu. Želel je narmeč, da vsi skupaj vzklikamo “Allez les Bleus”. Tega pa v večini niso mogli sprejeti Nemci, saj so jih prav Francozi vrgli iz evropskega prvenstva. Na tisoče ljudi mu je začelo žvižgati in vzklikati “buuuu”. Nato pa je prav posebno razočaranje sledilo še zame, saj so na main stageu oznanili, da bo Hardwell zaradi težav z letalskim prometom odsoten. Za Martinom je pred mešalko stopil KSHMR, ki je zares zares močno presenetil. Med njegovim setom sem odmislil vse skupaj in se popolnoma vživel v glasbo, ki jo je vrtel. Ker pa so morali vodilni možje luknjo Hardwella še nekoliko zakrpati, pa je pol ure pred koncem dogajanja sledilo novo, izjemno presenečenje. Okrilje main stagea so namreč prevzeli MC Villain, Wildstylez in Noisecontrollers. Presenečenje, kot ga že dolgo ni bilo je zares odlično izpadlo. Prav vsi so se namreč uživeli v hardstyle glasbo in skupaj s trojcem na odru dočakali konec ELF. Po odbiti 2. uri so se vodilni možje festivala še vsem skupaj zahvalili in naznanili da bo festival na sporedu tudi drugo leto. Svoje je tokrat naredil tudi ogromen ognjemet ob zaključku dogajanja, vsi skupaj smo namreč dobili kar kurjo polt, saj smo se zavedali, da je vsega skupaj konec. Po končanem slavju smo za nekaj časa zatekli še v Club Circus, kjer je prav takrat tehnažo vrtel Sam Paganini. Po končanem setu Italijana pa smo se zelo izmučeni odpravili naravnost proti domu.

13662112_903280949799857_1017018978041967723_oNa festivalu sem bil tokrat drugo leto zapored. Prav tako kot lani, sem tudi letos doživel polno nepozabnih trenutkov. Zagotovo je to nekaj najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Videti sto tisoč ljudi in več na kupu, ki skupaj s teboj poje, pleše in se veseli, je zares nekaj neverjetnega. Poudaril bi tudi, da je sama organizacija celotnega festivala izjemna, prav zato, bi udeležbo priporočil vsem ljubiteljem elektronske glasbe.